Prejšnji teden sem bil časovno v godlji, a mi je vseeno uspelo nekaj prostega časa prebiti v zraku. Enkrat znova na Kriški, ob čudovitem pozibavanju na južnem vetru ob sončnem zahodu, drugič pa ob navijanju stebrov in termike nad Ambrožem pod Krvavcem. In še video zapisa: Kriška gora ob sončnem zahodu
Ambrož pod Krvavcev in jadranje na termiki
Komentar ni potreben.
Morda le to, da je na levi moja noga, na desni pa kamen, ki ga gravitacija nosi naravnost proti mojemu obrazu. In da sem, ko sem ugotovil, da sem še vedno živ in imam celo cele kosti - bil silno jezen, ker sem namesto v treh minutah do avtomobila moral takorekoč teči in porabil dve uri za 1700 višinskih metrov. Ob 12h sem imel namreč sestanek.
Danes sem si za rojstnodnevno zabavo zamislil jadranje na termiki in si prav to tudi poklonil. Najprej peš na Kriško goro od tam pa po nebu naprej do Tolstega vrha in smeri Storžiča ter spet nazaj. Nastal je pričujoči filmček.
Po službi smo se včeraj z Gregorjem in Matejem odpravili na Vajnež v Karavankah po brezpotju od studenca do vrha. Bili smo optimisti in verjeli aladinu! Toda napoved je držala le malo do pod vrha, potem pa nas je zajela megla in oblaki, veter pa ni prav nič pojenjal, skorajda obratno... Po poldrugi uri čakanja smo izkoristili okno in jo ucvrli v dolino. Resnici na ljubo se nam je že pošteno mudilo, saj se je poslavljala še zadnja dnevna svetloba... Nastal je pričujoči filmček!
V nedeljo sem se pod vrhom Vrtače spraševal zakaj imam tako težke noge (in glavo). Ko sem pobrskal po spominu in preštel aktivnosti v tednu, ki je bil za menoj, se je odgovor ponudil sam od sebe... Poleg petih delovnih dni v pisarni je v tednu dni namreč moje srce pospešeno bilo kar šest od sedmih dni - in mišice ter glavo oskrbovalo s prepotrebnim kisikom za hojo navkreber, plezanje, letenje in hribolazenje.
Začenši s prvo ogrevalno turo ta frišnih alpincev v nedeljo nad Vršičem v smeri Raz ob Kamenkovem kaminu (kjer se je naslednji vikend po našem vzponu pripetila nesreča, ki je terjala pomoč GRS in helikopterja), se nismo mogli načuditi novodobnim lovcem sredi TNP...
Pravzaprav nabiralcem, ki so z velikimi vrečkami celo dopoldne trgali vršičke z rastlinja okrog prelaza. Ko smo jih gledali še iz stene, smo sprva mislili, da gre za nekakšne fotografske delavnice ali kaj podobnega in da se učijo fotografirati gorsko floro. Ko pa smo prišli bližje, kjer so brezsramno v prtljažnike velikih avtomobilov zlagali vreče nabranih "plodov narave", smo videli, da nimajo nič skupnega s fotografijo...
Medtem ko smo se umikali ropotajočim motoristom in skakali s ceste pred drvečimi avtomobili, je sivolas gospod v flourestenčni uniformi in gestapovski drži in jeziku žugal turistom, ki so komaj odprli vrata avtomobila: "Ekologiše takse, ekologiše takse!" Hitel je od avtomobila do avtomobila in pobiral parkirnino, namesto, da bi bil promet blokiran že v dolini, gor pa bi vsake pol ure vozil javni prevoz, npr. avtobus na plin ali kaj podobnega, za kar bi prav tako pobirali denar, ki pa bi mu lažje rekli ekološka taksa.
Ob zapuščanju direndaja na Vršiču sem se mimogrede zavedel še svojega zločina bivakiranja v šotoru postavljenem na snegu vrh Rjavine od sončnega zahoda do sončnega vzhoda, in znova dojel megalomanske razsežnosti svojega početja. Strašno grozno, fuj me bodi!
Naslednjega dne po službi je vreme obetalo nekaj pozno-popoldanske termične aktivnosti, zato sem že v nedeljo zvečer spakiral ta veliko cunjo in pozno popoldne preživel na nebu nad vzletiščem Gozd.
Torek je vreme kazalo slabšo sliko, a sem vseeno izkoristil vreme in tako znova opravil nekaj sprehodov in poletov s taveliko cunjo.
Sreda je terjala neodložljive službene obveznosti ob popoldanskih urah in tako je bil ta dan na nek način prisilni dan za počitek. Glede na to, da sem bil kasneje v tednu že kar utrujen - je bil dan blagodejen.
V četrtek sem zastavil bolje. Najprej nekaj udobnega po-službenega popoldanskega klasičnega letenja v termiki s taveliko cunjo, ko so se razmere in ozračje umirilo, pa je naposled napočil čas za divjanje po nebu!
Na pristanku me je že čakal Simon, ki mi je pomagal zložiti ta veliko padalo. Pospravil sem ga in v avtu zamenjal dolge hlače s kratkimi ter veliko padalo nadomestil z zelo, zelo malo raketo - speedwingom Mirage. S Simonom sva vzela vsak svoj zložljiv pripomoček za dirko s hriba, in skupaj z Danijem smo jo mahnili na Kriško goro. Dan se je počasi že poslavljal in ob čudovitih barvah odhajajočega dne sva v dobri minuti že pristala in pospravljala opremo.
V petek pozno popoldan me je Grega aka Pajo shecal, da jo mahnemo na Nanos. Z Duletom in Katjo so bili sicer zmenjeni za pojedino, kar sem zvedel naknadno, a vseeno sprejel dejstvo, da bom spet sopihal v breg. Ker je bil ravno drugi najdaljši dan v letu, nam pohod ob 18. uri ni bil prav nič pozen. S seboj sem vzel še jadralno padalo v upanju, da bom z vrha Nanosa odletel, a se je dan končal drugače: z nevihto, sunki vetra in dežjem. Vsaj malo nas je razvedrila res lepa mavrica. Pravzaprav skoraj dve, ki sem ju ujel na fotografijo.
V soboto je bil čas za pležo. S tamladima alpincema smo jo znova mahnili nad Vršič in sicer v južno steno - nad Bunker in sicer v smer Zajeda s platami (5c/6a, 5R). Smer je bila pred kratkim na novo opremljena in naveza Šorn-Košir je obljubljala lepo plezarijo. Res je skala odlična, varovanje vzorno in dostop zelo kratek, tako da se nam je vsem trem zdela lepa in jo lahko priporočam. Vsekakor mnogo boljša kot smer nedaleč proč in v kateri so v času našega vzpona po Zajedi s platami reševali poškodovane plezalce zaradi odlomljenih skal.
Letošnja zima z mnogimi cikli toplo-mrzlo in velikimi količinami snega kot kaže res ni prizanesla našim goram. Tudi z drugih smeri je namreč zaslediti poročila o nadpovprečni krušljivosti.
Na spodnji fotografiji helikopter Policije in enote GRS s poškodovancema na poti v jeseniško bolnišnico.
Po preplezani smeri nad Vršičem smo jo mahnili na čevape na Jesenice in od tam na Krvavec na letenje v termiki. V zraku je bilo kar pestro, saj je potekal nekakšen festival s testiranji različnih padal. Število raznobarvnih cunj na nebu je bilo res mnogoštevilno, ampak na štartu ni bilo gneče in tudi nikakršnih zapletov.
Ker o jadranju v termiki (še) nimam pojma in sem kmalu jadral samo še proti pristanku, sem si polet popestril z ostrimi zavoji, ki so mi bolj domači in zabavni.
In že je bil tu sedmi dan tedna in šesti dan aktivnosti. Pridružil sem se zbrani družbi pohodniške sekcije našega ljubega društva Freeapproved na pohodu na Vrtačo v Karavankah. Resnici na ljubo v poletnem času na tem kuclju še sploh nisem bil. Nazadnje pa sem obračal na južnih pobočjih Vrtače zaradi odurnega vetra in nevarnosti v mesecu oktobru.
Pot do vrha Vrtače ob sončni pripeki je postregla z nekaj presenečenji. Najprej z dvema snežnima zaplatama, ki se očitno uspešno ogibata direktni sončni pripeki, kmalu zatem pa še večim majhnim modrasom, ki smo jih bili videli ob samem vzponu ter sestopu. Očitno bodo iz Slovenije zbežale celo strupene kače in so Karavanke, ki mejijo na Avstrijo, idealno mesto za prebeg globlje v notranjost Schengenskega področja Evropske unije.
Ob sestopu z Vrtače smo praktično na samem pragu koče na Zelenici s Skali in Katjo našli še zelo lepo travnato podlago posejano z nešteto rožami. Trenutni navdih je rodil idejo o rožnati postelji in s pomočjo Skali, ki je pazila, da mi ni požrl njen pes Orion in številni žužki ter mrčes, je nastala še spodnja fotografija.
V koči smo požrli še vsak nekaj prepotrebnih kalorij in nadaljevali pot v vse bolj vročo dolino. Po šestih dneh planinarjenja, plezanja, letenja in vsesplošnega potenja je čakal le še nadvse prijeten družinski izlet z ohlajanjem utrujenih nog v tolmunih v Peklu pri Borovnici...
PS: Misija za naslednji val "športnim-aktivnostim-pred-ali-po-službi-prijaznega-vremena" bo kako nadomestiti vse kalorije in manjkajoče ure spanca zaradi zelo zgodnjih vstajanj.
Tale teden postaja že kar naporen, saj vsak dan pred službo šibam v breg. Povečini s tamalim padalom na hrbtu, da čuvam kolena in da mi sestop mine malo bolj zanimivo, predvsem pa izjemno hitro. Danes smo se Urška, Simon in jaz odločili zaružiti na Stol v Karavankah. Čeprav sem že včeraj kar pošteno čutil utrujenost prejšnjih zaporednih dni, je bilo treba lepo vreme pred poslabšanjem in nevihtami izkoristit...
Ob 4:30 sem se zbudil in še napol v sanjah požrl nekaj kosmičev (zjutraj nimam apetita), zatem pa v avto in ob 6h smo skladno s planom začeli s hojo. Tečnih muh in ostale leteče golazni je bilo res RES nadpovprečno veliko - gotovo zaradi visokih temperatur, še bolj zagotovo pa zaradi nevihtnega ozračja, ki se je začelo kuhati že navsezgodaj.
Pot od Valvasorjevega doma do vrha Stola je takorekoč kopna, nekaj snežnih zaplat se pojavi pod Prešernovo kočo ter na sedlu med kočo in pravim vrhom. Ker so temperature visoke, je bil tudi sneg navadnim nizkim čevljem prijazen, in ni preveč drselo.
Ob 7:30 je na vrhu Stola pihal šibak veter SV smeri, kar je jasno napačna smer za varen vzlet. Počakala sva, da so se pobočja še malo osončila in skladno s planom je vzgornik požrl šibke SV vetrove, nadela sva si sedeže, pripela speedwing cunji in se čez 10 min in ca. 1600 višinskih metrov nižje usedla v avto. Urška je sestopila na nožni pogon, midva pa vsak s svojim jeklenim konjičkom v službo...
In še nekaj fotografij s poleta in lepo vidne snežne razmere v grabnih s ptičje perspektive.
Danes sem pred službo mukoma vstal, zdirjal v breg in s prvimi sončnimi žarki dneva odletel v dolino. Po daljšem aerobnem premoru je bila jutranja avantura precej bridko spoznanje, da mi kondicija usiha hitreje kot včasih, pridobivanje le-te pa traja dlje.
Bolj zanimivo pa je bilo opazovanje drobnice, ki se - dokler je tkanina padala na gori pred vzletom še na tleh, z zanimanjem smukajo okrog in padalo nemala ugriznejo. Ko pa padalo zašelesti in se ob vzletanju dvigne, se drobnica (koze, ovce pa danes še dva osla) urno zgane in razbeži.
Ob letenju nad pobočjem z večjo hitrostjo se drobnica prav nič ne zmeni za padalca.
Vsake toliko se moram najti in svoj smisel odkriti na pustolovščinah širom sveta, kamor se praviloma vsakoletno odpravim. Ne vem, če je danes še sploh možno govoriti o alpinistični odpravi v tuja gorstva. Letalske povezave so nam svet skrčile na največ dan dolgo potovanje oziroma polet, popestreno z nekaj dni hoje do baznega tabora, udobje katerih lahko že z majhnim vložkom v sodobno opremo izbriše takorekoč vse sledi tiste prave avanture, o kakršnih sem bral v knjigah svojih alpinističnih idolov. S spoštovanjem vsakič znova prebiram osupljive zapise ali poslušam zgodbe, ki si zaslužijo pridevnike “herojske”, “epske” in podobno.
V njeni vsako leto boljši vsebini in izvedbi se mi je letos končno uspelo udeležiti fotografske delavnice, ki jo organizira najboljši slovenski športni fotograf - vselej inovativni Samo Vidic z Bleda. Fotografske delavnice, ki so se strukturirano odvijale kar štiri dni, so se prikladno dogajale v Bohinj Park EKO Hotelu in v okolici Bohinja ter na motokros progi ob letališču Brnik.
Ker sem fotografski in snemalski samouk, je bila to zame prva fotografska delavnica nasploh. Z izjemo naravne svetlobe in občasne uporabe odbojnikov, doslej nisem uporabljal daljinsko proženih bliskavic in podobnih pripomočkov. V glavnem seveda zato, ker se večina mojih fotografskih in snemalskih podvigov odvija v vertikali, do kamor se v glavnem pride peš in na lasten štirinožni pogon in ni niti možnosti niti potrebe po uporabi omenjenih pripomočkov.
Ponesrečen trenutek, ko sem na sprožilec pritisnil ob nepravem času, sem ujel dvig uteži med zobmi in se pohecal in naredil oglas za zdrave in močne zobeke in CrossFit.
Toda širjenje obzorij in nova znanja so vselej koristna reč. Če jih imaš priliko pridobivati z mentorji kalibra Samo Vidic, pa je to sploh povsem druga pesem. Poleg Samota so na delavnici svoje izkušnje in znanje delili tudi ostali odlični fotografi: Bor Dobrin, Vladimir Rys, Marcel Laemmerhirt ter Aleš Bravničar.
Ena reč je brati knjige, priročnike in forume, druga pa ko imaš pred sabo določeno sceno, konkretno nalogo, nastopajočega modela in seveda vse kar zraven sodi v realnosti... Če izpostavim le tropski naliv, ko nas je v Bohinjski Bistrici med fotografiranjem kolesarjev napralo do kosti, ko je s flešov voda tekla kot iz steklenic in je v ruzakih plavalo listje, trava in ostale sestavine gozda in blatnih tal - potem si človek zlahka predstavlja, da gre na fotografskih delavnicah Sama Vidica povsem zares. Biti omejen z vsem naštetim ter poleg tega še časom, je vse prej kot mačji kašelj in je pravo nasprotje na primer samostojnem ustvarjanju ob sončnem zahodu vrh gore. Zelo hitro si torej postavljen v čevlje fotografa, ki si s fotografiranjem služi kruh in vsem kar paše zraven: časovne omejitve, vremenske neprilike, zahtevni naročniki ipd.
Tako rekoč vsak dan sem prišel do novih spoznanj in izkušenj. Najbolj so mi bile všeč konkretne delavnice s fotografiranjem, ko smo s svojo opremo ustvarjali pod budnim očesom zgoraj omenjenih, nič manj zanimiva pa so bila tudi predavanja. Podzavestno sicer že veš ali si vsaj misliš kaj vse je potrebno, da se približaš nivoju profijev, ko pa to slišiš od njih samih je občudovanje njihovega dela in truda še toliko večje. Prednost delavnic kakršne so Samotove, kjer dejansko fotografiraš in ustvarjaš, vidim predvsem v tem, da ne ubijejo kreative, saj sam s svojo opremo delaš kar bi sicer, pri tem pa te usmerjeno vodi, svetuje in popravlja mentor, ob koncu dneva pa jih izbereš maksimalno 5 in te gredo v nadaljnje konstruktivno komentiranje...
Fotografske delavnice Sama Vidica ali Samo Vidic Photography Workshop 2014 je bil zame osebno najboljše vložen čas za izobraževanje in odpiranje novih obzorij na področju fotografije. Stotine strani knjig, priročnikov in druge literature namreč ne more nadomestiti več dni v stiku z najboljšimi fotografi, njihovim pristopom ter odnosom do dela ter seveda neštetih izkušenj, ki so si jih nabirali širom sveta v neštetih situacijah.
Zatorej za zaključek dodam še iskreno zahvalo Samo Vidicu in vsem ostalim fotografom za predanost in nasvete, ki so jih bili delili z nami v času trajanja delavnic. In nenazadnje za iskren človeški odnos, ki je med udeleženci vzbujal domačnost in vzpodbujal kreativnost. Želim si, da bodo tudi prihodnje delavnice na domačih tleh, in da bom(o) lahko znanje velikih mojstrov občudovali že kmalu.
V nadaljevanju pa še nekaj fotografij, ki sem jih naredil v teh dneh...
Motokrosist Toni Mulec.
Toni pomaga mlajšemu motokrosističnemu kolegu ob padcu in zlomu roke.
Eden izmed manjših skokov.
To ni vožnja motorja ampak let z motorjem med nogami.
Vladimir Rys v akciji.
The making of.
Tole je pa bad-ass MX woman. Ne vem imena, vem le, da je ženska.
"Crazy russian" je na levi direktno ob luži. Zelo dobesedno je vzel nasvet "go do the extra to get the best shot".
Naslednji trenutek je Rus izgledal takole :)
It's been a while since I last reviewed a piece of gear that I really really liked. My main passions being outdoor sports I usually write reviews of rad climbing, skiing, speedflying and other outdoor sports gear and gadgets. But over time I started finding myself more and more on the other side of the lens, being photography or videography documenting my adventures around the globe. I am an avid adventure photographer/videographer, mainly using my gear for alpine climbing, ice climbing and freeride skiing. Meaning I have to carry all the gear along to far-away places and use it in awkward places such as hanging from ropes, standing on small ledges or alike.
As my cameras grew in size and weight from the smallest point and shoots to DSLRs, pockets were getting outgrown, over-the-shoulder bags became impractical and uncomfortable and following the natural evolution for carrying heavier loads was next - backpacks. I've previously owned and used many backpacks of different brands, but most extensively used were Clik Elite Contrejour 35 and the LowePro PhotoSport. Both had side access, which at the time I found crucial to reach for gear. However, the Contrejour's problem was that it was too big and when loaded, side access got "twisted" in a way I could not easily retract the camera. The LowePro PhotoSport suffered the same. Reading some really nice reviews I started thinking of the F-Stop Loka. Seeing the backpack in person during Samo Vidic Pro Photography Workshop, I made up my mind in an instant.
Loka of mine had since then been pretty much around the globe and in all kinds of environments: scorching sands of the West Sahara, humid Indonesia, Sailing in the Mediterranean, sharp Californian granite and spiky limestone of the Dolomites as well as infinite powder runs and loads of ski-moutaineering trips plus overnight sleep-under-the-stars adventures. And so, after roughly a year of use everywhere, I believe I have enough history with this pack to feel confident writting a proper review.
This is the single best photo backpack I have used so far, mainly due to flexibility, durability, wearing comfort and practical no-fuss design. If you care for more - keep on reading.
Leaving the obvious women's attributes aside, I like keeping things minimal and simple. Being a climber sooner or later gets you to the point when you figure out that all the bells and whistles usually catch on rocky outcrops, mean more weight is being carried (usually to no advantage) and more things get broken. Which is why it is best to omit it in the design from the beginning. Loka has a back access to the gear, which is absolutely perfect. Big strong and easy to slide zippers seem to be bombproof and after a year of use from -25ºC to +35ºC, they seem to be intact. I believe there is also a lifetime warranty on the zippers, so you should have a peace of mind. It is also the small little details that count, such as elastic bands that hold the free end of the straps in place. You'd think that it is not important, but only as long you're not climbig at 80 km/h+ winds when those "not to worry" straps start slamming your face ferociously. And it actually hurts, as it did on a frigid cold and ferociously windy day this February climbing above Chamonix.
What I don't like with the design of my 2013 model Loka, is the bottom part detail... two edges which protrude (from the bottom side of ICU) on the outer side, exactly where the nylon material meets the bottom super-sturdy and durable material. That is the exact point where the backpack sees most use - when being offloaded to the ground in order to take out gear or even leaving it stand. And as I often need to take gear out leaving my backpack on rocks in the mountains and elsewhere, that is where I see a potential for design improvement, as it only needs a tiny bit of shifting the sewing to either side. I have to note though that except visible signs of wear all is structurally and integrally perfect. The second thing I personally don't need and/or find no real use for is the vertical pocket that runs along the front of the backpack. If it were me, I would simply ditch that, get some weight saving and make backpack even simpler. I find it too shallow to actually stuff something useful there except lighter clothing, but then again that can easily be stored inside the main compartment. Having this pocket too stuffed with anyting hard would also mean that everytime you put your backpack down to take photo/video gear out, it would either be in way and could possibly tumble the backpack to the sides or crush the hard goods in the front pocket.
Though F-Stop produces other backpacks which have beefier padding, I find Loka extremely comfortable to carry, even with heavy loads. Moreover, I find the F-Stop Loka more comfortable to carry when heavy than many of my climbing/mountaineering backpacks, which was quite a surprise. I would however like to see Loka improve ice-axe attachments but as it seems from the pictures online, the new series keep improving and already have that taken care of. Great job updating so quickly!
As far as climbing comfort goes I can only praise how good it actually performs. Be it climbing or doing anything which includes rising your arms above shoulder level for that matter. Shoulder straps are wide enough to balance the heavy load comfortably, padded great and yet are soft enough to follow shoulder movement. Utilising side compression streps and having properly balanced backpack is of course of crucial importance when climbing, as it is with any backpack and goes without saying.
Loka uses the ICU or internal camera units and is therefore almost as good as the old saying one-bag-does-it-all. When on a mission when I carry all my gear for climbing and shooting without pre rigging (which is 95% of the time) I use the Medium Pro ICU, which fits my 5D3 with either 16-35 mm f2.8L or 24-70mm f2.8L attached and the other on the side, plus one additional lens and Zacuto Z-finder and miscellaneous, such as filters, extra batteries etc. And now out of apx. 37L total capacity I would estimate there is about 20L or even 25L left for other gear. That means i can have all my climbing gear plus clothing stored inside, ice-axes and ropes on the outside and still have some place left. I'd even managed to fit over-night bivy gear along the aforementioned, but I do have to note it was minimalist and superlight top of the range gear, without unnecessary bulk.
Should I go on a shooting where I drive my car to or close by, I simply pull out the medium ICU and put the Large one inside, which fits additional lenses, on-camera flash and other extras. That is ONE bag, multiple ICUs and you are covered for literally everything. And the one that is not in my backpack gets used as a gear organiser and fits under the couch. Perfect!
Mesh pockets on the sides provide quick access to drinks (which I usually have inside in the dedicated hydration bladder pocket) or - as it is my case - a safe and sound way to carry tripod on the outside. As I almost always have to either climb or at least hike with all the gear on my back, I try to minimise weight and use the Gitzo Series 1 carbon fiber tripod, which fits awesomely. On the other hand, the huge Sachtler tripod for videography does not fit in the bottom mesh on the side and is therefore a bit more of a nuisance to carry as it is harder to attach it in way that it does not shift. But with numerous straps available I always find a way of securely attaching it to the backpack.
If you are investing in a long-lasting and flexible solution to carry around your gear in a form of backpack for the great outdoors - look no further! Yes, the Loka is a tad more expensive, but it's all in the details, well thought design and build quality. And to tell you honestly, you'll be saving loads going for the top of the class from the beginning instead of numerous iterations I had to make before ending (happily) with F-Stop Loka.
