Z našim članom Rokom sva sklenila, da bova odslej marsikaterega izmed svežih filmčkov Freeapproved opremili z njegovo avtorsko glasbo. Spodaj je že en glasbeno-filmski prvenec novorojene naveze... http://youtu.be/uSMORCZX0_k
Že pred časom sem se lotil izbiranja kadrov in fragmentov raznih zgodbic z naše odprave na Aljasko. In ena je gotovo igranje golfa, za katerega smo prinesli vso potrebno opremo. Popoldneve smo si tako popestrili z učenjem golfa na snegu in nekega dne smo se zadevo odločili tudi posnet. Ker kup teh zgodbic ni pasalo v "resen" dokumentarec Aurora Polaris, jih bom tako posebej skušal prikazat kakor bo dopuščal čas... Po preplezani prvenstveni smeri in dveh presmučanih prvenstvenih alpinističnih linijah, se je Gregi Ažmanu zahotelo igranja golfa. Matej je dajal navodila in osnovne inštrukcije, za opremo pa je poskrbel inženir Huč ... vaje so se lahko začele! Grega je kot prvi zemljan zadel hole in one in to na večnem snegu in ledu Aljaske, ob neugodnih vetrovnih razmerah. Kapo dol!
Tako je spodaj prvi v seriji filmčkov zakulisja dogajanja na Aljaski, za ostale pa velja povabilo na Mednarodni gorniški festival filma v Cankarjevem domu, kjer se bo v aprilu znova predvajal tudi dokumentarni film Aurora Polaris.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=_2bnws29CPs?vq=hd720]
O Freeapproved društvu, Triglavski turnosmučarski magistrali, o snemanju filma Aurora Polaris in drugih ter o odpravi na Aljasko smo na Radiu Ognjišče v Doživetjih narave v skoraj uro trajajoči oddaji klepetali Jaka Ortar, Tanja Plavec in Anže Čokl, vsi člani ŠD Freeapproved. Za poslušanje posnetka pogovora kliknite tule: don 2013 03 08 sportni izzivi v gorah Drustvo FreeApproved
Pomislek se mi je porodil po tem, ko smo v Mlačci z našimi alpinci klesali led. In po tem, ko sem med vzponom v lednem plezališču Mlačca slikal NFL superzvezdnika. Larry Fitzgerald je med najbolje plačanimi NFL igralci, prikupnega videza in skromnega obnašanja. Dokler mi organizatorji njegovega izleta po Sloveniji niso povedali, kdo Larry sploh je, se mi ni niti sanjalo. Z Borom sva celo nekaj šal na njegov račun stresla. Najprej ker je precejšen hrust, poleg tega pa ima tudi polno glavo las. Super trivremenski taft najbrž, ker je komaj dobil čelado na glavo :)
Ko je možak poprijel za ledni orodji in začel razbijat, je kmalu postalo jasno, da gre za vrhunskega športnika koordiniranih gibov. Kar mu je manjkalo na tehniki (prvič je plezal led), je vsekakor nadoknadil s surovo močjo. Zmogel je tudi vse ledne "previse" in brez velikega rompompoma po kratki pavzi zaplezal znova.
Ko je tako plezal in uspešno razbijal led, je fama o njegovi slavi v plezališču rastla iz minute v minuto. Od tega, da so najprej (skoraj) vsi samo debelo gledali kdo ta hrust temnega lica je, in kako zaboga je zašel v Mlačco, do trenutka, ko so vsi nekaj sklepali, brskali po telefonih in surfali po športnih spletnih straneh prebirat kdo ta belozobi junak sploh je.
Ko je dokončno postalo jasno, da je Larry 120 milijonov zelencev vreden igralec NFL, smo se sprijaznili, da je verjetno kar zelo dober in poznan športnik. Po tem, ko pa so mediji objavili zgodbo o njegovem plezanju in fotografiranju v Mlačci, pa se je tudi v Sloveniji postal (bolj) "znan". Da je Larry faca je jasno. Da kot vrhunski športnik in igralec NFL dobi pozornost svetovnih medijev, je nekako pričakovano in logično.
Pazi zdaj primerjavo s Slovenijo! Koga v zvezde kujemo pri nas? Kdo so "težki kalibri", "pravi" slovenski estradniki? Nekako takole: zvezde, ki so pokazale joške, pa oni, ki so se onegavili pred tv kamerami s porno divami in druge podobne junakinje ter heroji. Zmagovalci resničnostnih šovov z vsebino za bolne na duši, sfalirani menedžerji, ki eno leto dobijo nagrado za dobro poslovanje, prihodnje leto gredo pa v zapor zaradi več let trajajočega izčrpavanja podjetij in goljufij z vsem možnim. Pa seveda vse, ki se tako ali drugače lepijo po "znanih"...
Kako že gre? Slovenija. Moja dežela :)
Vsake toliko dobim občutek, da je izdelek dober. In za slednjega sem mnenja, da je eden boljših zadnjega (ustvarjalnega) obdobja... The Perfect Line oziroma Popolna linija! [youtube http://www.youtube.com/watch?v=u2mX0iJabE0?vq=hd720]
Zadnji čas je t.i. Color Grading dobesedno začel kričat in odločil sem se ga priučiti. Z nekaj vaje barvnih usklajevanj in posledičnih barvnih korektur oz. "barvanja" so prvi rezultati že tu. Prav zanimivo pa je, da se s temi fič-firič malimi kamercami GoPro da posneti (ob lepem sončnem vremenu seveda oz. dobrih svetlobnih pogojih) prav neverjetno kvalitetne kadre. Z nekaj montažerskimi triki in malo vaje vsake toliko nastane kaj lepšega in gledljivega...
To da smo si Slovenci kot volkovi je žal že pregovorna resnica. Žalosten pa sem, ko se po številnih spletnih debatah in gostilniških govorancah nestrpnost seli v gorski svet. V čudovito alpsko in mirno(-ejše) okolje, kjer naj bi se ljudje vsaj malo umaknili od sranja, ki se vsakodnevno dogaja v dolini.
Težko pričakovani speedflying v Franciji, kjer se je ta šport v resnici tudi začel, je bil uresničen šele zadnji dan pred odhodom. Prek tedna je ves čas precej močno pihalo, nekaj dni celo tako zelo močno, da je bila gondola na Aiguille du Midi (3842 m) zaprta. Tudi snežilo je precej in v celem tednu je nad 3500 m zapadlo celo poldrugi meter snega. Za češnjo na vrhu torte po celotedenskem divjanju po pršiču na našem sindikalnem izletu v Chamonix, pa so se razmere na koncu le poklopile. Ves zadihan sem po dopoldanski rajži po pršiču čez Valle Blanche priletel v naš začasni dom v centru mesta, pobasal opremo, kamere in ostalo navlako in šibal nazaj na gondolo. Ko smo se Džani, Bor, Jaka in Ožbe peljali na 3842 m in kjer je bilo po enih podatkih -26C po drugih pa -29C, sem se spomnil, da sem pozabil vetrno masko. Že prejšnji dan sem namreč pozebel v nos med smučanjem in tako je bila moja surla še bolj občutljiva.
Po zdrsanem in ledenem grebenu smo se z vrha Aiguille du Midija spustili na plato, nataknili smuče in po razritem pršiču odpeljali dobirh 100 m niže. Ko sem snel smuči, da bi pripravil opremo, se mi je udrlo do pasu! Snega je bilo res ogromno. Prav nepojemljivo. Pri tako nizkih tempraturah je bilo vso opremo slišati kot šelestenje papirja. Tudi nahrbtnik, speedwing, oblačila... vse šumi kot tanek papir.
Frčanje nad seraki in navidez neskončno širokimi belimi površinami spreminjajočih se oblik in tudi s preko 100 km/h par metrov stran od oglatih granitnih sten je seveda nemogoče opisati, zato bo najbolj priporočljiv ogled filmčka s pilotove perspektive. Edino kar je zmotilo je bila GoPro3 Black kamera, ki je zmrznila (pa ne zaradi tempratur) zato ni posnetkov s kamere na čeladi. Na frčanje me opominja tudi zmrznjena konica nosu. Windchill (kar je občutil nos) je namreč pri -26ºC in 100 km/h je okrog -60ºC. Fenomenalen zaključek dneva z mehkim pristankom na ravnem ledeniku Mer de Glace.
[youtube http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4?rel=0&w=630&h=354]
Z našim veleturistovskim društvom ŠD Freeapproved smo letošnje zimsko letovanje prebili v sami zibelki alpinizma v Centralnih Alpah - v Chamonixu. Obsežnejša reportaža je na društveni strani, nekaj fotografij pa predstavljam spodaj ...
Zlata motika, odlična družba, smeh, zabava, občni zbor, zadovoljstvo in prijatelji … To bi bile nekako uvodne ključne besede letošnjega osrednjega društvenega dogodka, ki se je odvijal minuli vikend nad Vršičem v vselej prijetni Koči na Gozdu. Nekaj kandidatov nas je že konec tedna odšlo v snežno pravljico. Cesta je bila na debelo zasnežena, smreke so se šibile pod težo belih oblačil, v zraku so se lesketali snežni kristalčki. Po uvodnih zapletih s prevozom smo vendarle krenili na pot in mimo Erjavčeve koče in tam prisotnih reševalcev in njihovih reševalnih psov na vajah odcapljali proti Nad Šitom glave. Ves čas smo se držali poraščenih predelov ob desnem grebenu in se tako skrivali pred plazovitimi predeli. Kljub vsej opremi danes razpoložljivi varnostni opremi - od snežnih kukavic, balonov, žoln, sond, lopat, vrvic, dihalnikov in vsega ostalega - smo se na višini ca- 1900 m usrali od strahu. Tam od 20 - 40 cm debela oddeja snega na poledeneli kloži je bila prenevarna in odločili smo se za spust. Če zavoljo lepe sončne svetlobe ne bi tako priganjal, bi eventuelno naredili še kakšen zavoj več, ampak se je več kot splačalo. Enkraten pršič do kolen, redka dreveščka in popolna zima. Kot bi mignil smo bili v koči in prvi večer se je lahko začel. Počasi se nas je do večerje nakapljalo prvih dvajset članov in po dobri hrani nismo več dolgo vztrajali na nogah. Pobrala nas je noč. Prihodnje jutro je šlo zares. Najprej dostava celih kubikov prtljage, polnih nahrbtnikov in ostalega za več kot 70 parov nog, ki so prišli bolj ali manj točno ob dogovorjeni uri, ko se je pričel seminar plazovne varnosti z Volontarjem in ostalimi člani GRS. Mahnili smo jo na delovišča in se razdelili v 5 skupin po 15 ljudi. Po besedah Volontarja nas je bilo ko Rusov :) Po skupinah smo na vseh deloviščih delali različne vaje ob pihljanju severnega vetra na minus 13. Bilo je … frišno! Ampak nič ne de! Vaje so bile več kot koristne, udeleženci so bili navdušeni in ker je ostalo še nekaj ur dneva so jih vsi izkoristili za lovljenje poslednjih sončnih žarkov onega dne na različnih vrhovih okrog Vršiča.
Tradicionalno smo v goste na uradni del našega zborovanja povabili tudi zunanjega predavatelja. Tokrat nas je v Himalajo in na številne himalajske odprave popeljal njih vodja - Tone Škarja. Z odprtimi usti smo poslušali prenekatere zgodbe časov pred našim rojstvom in z zanimanjem spremljali pripovedi z in izpod najvišjih svetovnih vršacev.
Sledil je uradni del z volitvami in pozneje imenovanjem novega podpredsednika društva. Po predstavitvah vseh treh kandidatov se je obetal tesen izid, a vendar je na koncu s prepričljivo večino (takšno, da ni bil potreben drugi krog) povedel Džani, ki je torej do prihodnjega leta naš novi podpredsednik. Njegov protikandidat je že napovedl hud boj, saj prihodnje leto sledijo obče volitve in se bo menda tudi predsedniku zamajal stolček.
Družabni program z obilico smeha so tokrat pripravili letošnji alpski mucki. Po duhoviti retrospektivni uvodni predstavitvi so sledile razne preizkušnje in predstavitev novosti z letošnjega R&D oddelka. Vse novosti je pokupil mogotec na mobilnem telefonu, njegov PRovec Jaka pa je na dražbi z velikim naskokom pokosil vse tekmece, ki so stegovali jezike. Omejena serija zlatih smuči, rokavice za plezanje, gretje in kot nadomestek derez ter izjemno lahka, zložljiva vetrovka z varjenimi šivi - vse top ponudba! Večer se je prevesil v noč in po zmrzovanju na svežem ledenem zraku večjih razvratov ni bilo pričakovati. Za tste, ki je zmanjkalo tudi ležišč na tleh, so se odpravili nazaj domov, ostali smo odpujsali v postelje. Nedelja je bila namreč dan za ture TTS, NTTS ter seveda izpite zimskega dela AŠ.
In kako zaključit? Bilo je super, za nami je še eno čudovito leto društvenega blagostanja, družbene harmonije in lepih avantur. Malo poetično, ampak ni daleč od resnice. Všeč mi je še posebej to, da postajajo mladi aktivni, da se v aktivnosti društva vključujejo tudi pripadniki stare garde (ne po letih temveč stažu) in da se še vedno znamo kulturno zabavat in poveselit. Čeprav so letos manjkali ključni akterji razvpitega nočnega življenja zavoljo bolezni, slabega počutja ali česa tretjega, smo se vendarle prebili čez zabavno noč in obrnili list v našem društvenem koledarju, ki letos piše svoje 9. leto. In ker smo društvo in ker ne želimo, da gredo naši lepi skupni trenutki in doživetja v pozabo, na tem mestu še bodica, da bi si v prihodnje želel videti več objav na naši spletni strani, ki že od naše ustanovitve služi kot dnevnik in ustvarja društveno zgodovino! Srečno in vse dobro do prihodnjič in hvala vsem, ki ste prišli in tistim, ki ste želeli pa zaradi tega ali onega niste uspeli!
Celotna objava z vsemi fotografijami pa tukaj.
Društveni sindikalni izlet v zibelko alpinizma Chamonix
Slaba tretjina članov Freeapproved stoji na dežju. 52 se nas namreč v zimskem nalivu (dež!) na P+R Dolgi most baše v dvonadstropni avtobus. Kupi plezalne, smučarske in letalne opreme romajo v gromozanski prtljažnik avtobusa, ki dobesedno golta številne kose prtljage. A kaj ko nas je res veliko in ima vsak s seboj dva para smuči - ene za turno smučanje, druge za pršič, nekateri še tretje za dostop do sten. Tudi plezalne navlake: vrvi, varovalni pripomočki, čelade, plezalni nahrbtniki. Ob hitrem štetju z našo pomočjo pridna šoferja le s težavo zložita vseh 260 kosov prtljage v avtobus in – avantura se lahko prične!
Chamonix sem pred leti, ko sem bil alpinistično aktivnejši, pogosto obiskoval. Pred desetletjem sem ga obiskal v vseh mesecih! Po tistem pa je število letnih obiskov strmo upadlo do te mere, da zadnji dve leti Chamonixa nisem videl niti enkrat letno. Milo se mi je storilo, ko sem na socialnih omrežjih spremljal fotografije prijateljev, največkrat Jakata in Tine, ki sta se malo vodniško, malo pa sama zase smučala, plezala in uživala pod in na ošiljenih vršacih Masiva.
Vsakoletno tradicijo tedenskega zimovanja nekje v Alpah sem se zato letos odločil organizirat pod Mont Blancom. Chamonix, ki že več stoletij velja za zibelko alpinizma in je obenem tudi mondeno smučarsko središče obdano z visokimi gorami Centralnih Alp, se je sprva zdelo precej utopična ideja. Najprej zaradi večkratnika cene dosedanjih zimovanj, malo zaradi pomanjkanja »masovnih« namestitev in nenazadnje zato, ker ima velika skupina mnogo različnih želja. Toda preverjen recept prejšnjih let, ko sem za društvene izlete vselej izbiral lokacije, kjer se da odločati med različnimi aktivnostmi, ki so vremenu, razmeram in željam posameznikov primerne, je bilo zagotovilo za uspeh. Zbralo se nas je zares veliko!
Harem aktivnosti
V Chamonixu se da prav zares početi vse: alpinizem, športno plezanje v dvorani, smučanje po urejenih progah ali pršiču (freeride), turno smučanje, ledno plezanje, letenje, drsanje in tek na smučeh… Sliši se noro, mar ne?
A realnost je na svetu, ki mu pravimo Zemlja, vendarle pogojena z vremenom. In ker življenje ni potica in ne mores imeti vsega, se je tudi naša skupina prilagajala vremenskim pogojem.
Razporejeni po apartmajih znotraj iste velikanske hiše smo povečini sami skrbeli za svojo prehrano. Kulinarične dobrote prijateljev v sosednjih apartmajih, s katerimi smo bili obdani, smo seveda redno degustirali, tako da je kljub športno aktivnim dnem na svežem zraku naše telo vsak večer dobilo preštevilno količino kalorij.
Romantično zasneženi Chamonix poleg dnevnega aktivnega preživljanja časa nudi tudi zatočišče nočnim pticam. Ne samo, da je na voljo kup primernih restavracij za gurmanske užitke, ki se po celodnevnem preganjanju po gorah in več tisoč presmučanih metrih še kako priležejo, temveč tudi drugačne vrste nočnega življa. Ta mlajši udeleženci zimovanja so znali vse izvrstno izkoristit in se tu in tam zato ob dogovorjeni jutranji uri niso udeležili odhoda v gore. Omeniti velja tudi dodatne prednosti karte Ultimate, ki vključuje bazene in savno, kot tudi vse lokalne avtobusne prevoze.
Ker je bila v hribih ob našem prihodu stopnja plazovne nevarnosti 4/5, smo se tudi ta bolj pršičasto navdušeni zadrževali v bližini urejenih smučišč in puhasto podlago izkoriščali le v poraslih strminah. Ves dan sta helikopterja obletavala grebene in z miniranjem ter pokanjem prožila debelo snežno oddejo. V zadnjih 48 urah je zapadlo meter in več snega. Tudi obeti niso bili nič boljši – vsak dan v času našega bivanja je padlo 20-30 cm snega, kar nam je kljub oblakom in slabi vidljivosti raztegnilo usta do ušes. Ne bom sicer krivičen do damskega dela našega društva, ki bi si želel več sončnih žarkov, ampak neprekinjeno divjanje po pršiču je odtehtalo z zastrim nebom povezano slabo voljo.
Ljudske bitke v dolini
Kar sicer čivkajo že ptice na vsaki veji, bom vendarle izpostavil: v Chamonixu so »klasični« smučarji v manjšini. Vse dni našega zimovanja je bilo na smučiščih še opoldne moč smučati po »rebrcih« (od snežnega teptalca zglajeni smučarski podlagi). Ljubitelji klasičnih smučarskih strmin so tako še kako zelo prišli na svoj račun! Za druge, ki smo si želeli pršiča, pa je bila kljub vsakodnevnemu sneženju in sveži podlagi vsako jutro bitka. Vsi z enakimi željami smo želeli stati med prvimi v vrstah za jutranje vožnje na goro, da bi lahko razrili, kar se razriti da. A tako kot so pobočja nad Chamonixom nepojemljivo velika in nudijo izjemno veliko možnosti za sveže linije, tako nepojemljivo je tudi prej omenjeno število freeride smučarjev. In pobočja se v samo nekaj urah spremenijo v razritim njivam podobne širjave že v prvi polovici dneva. Za tiste z dobrim poznavanjem terenov in lokalnih mini-skrivnosti je po sneženju deviških pobočij še dovolj, a tudi te - brez hoje dostopni tereni – so v roku 24 ur zvoženi do zadnjega metra.
Krona zimovanja zadnji dan
Vsak dan smo na internetu pregledovali številne vremenske napovedi. Venomer v upanju po vremenskem izboljšanju, da bi končno lahko odšli na Aiguille du Midi. To je 3842 m visoka granitna špica na katero pripelje legendarna gondola. Téléphérique de l'Aiguille du Midi je bila zgrajena že leta 1955 in je kar dve desetletji nosila rekord najvišje gondola, še danes pa se ponaša z rekordom gondole z najvišjo višinsko razliko.
Naša želja je bil seveda opevani spust po beli dolini (Valle Blanche). Smučarski spust je dolg kar 17 km in z višinsko razliko 2800 m predstavlja enega najbolj želenih smučarskih spustov v Alpah! Kljub mnogim obiskom Chamonixa mi Valle Blanche do sedaj ni uspelo presmučati v sončnem vremenu. Vselej je bil najmanj del poti ovit v oblake, včasih pa tudi meglo.
[youtube=http://www.youtube.com/watch?v=C1kA2T15jt4&w=630&h=354]
Tokrat se nam je nasmehnila sreča in okrog 30 se nas je z velikimi pričakovanji postavilo v vrsto za gondolo. Glede na rano uro in meglo v dolini smo upali, da bomo na vrsti za prve vožnje na goro, a je bilo podobno mislečih preveč. Do zadnjega centimetra nabito gondolo, ki je šla 3. po vrsti oni dan na goro nam je vendarle uspelo ujeti. V naši smučarski skupinici je bilo kar nekaj takšnih, ki še niso bili vajeni tolikšne nadmorske višine. Tistih nekaj stopnic navzgor od gondole do tunela je bil že kar zalogaj. Trema je pri mnogih izzvala še klic narave in potrebnih je bilo še več stopnic preden so si lahko olajšali mehurje.
Izhod na zloglasno grebensko rez, ki pripelje na začetek spusta čez Valle Blanche je vreden omembe. Na obeh straneh zevata prepada – na sever je do varnih tal preko 1300 m ledu in skalovja, na jug slabih 400 m. Greben je v sezoni zavarovan z vrvno ograjo, a ob množici, ki sočasno po teh strminah sestopa s smučmi na ramah, palicami v rokah in smučarskimi čevlji brez derez na nogah – vendarle ne vzpodbuja pretiranega zaupanja ali občutka varnosti.
Alpinističnih podvigov nevajenim je hoja do ledenika po grebenu povečini predstavljala največje strahospoštovanje celotnega dne. Naposled smo se vsi zbrali na manjši uravnavi, se zaradi -18ºC še bolje oblekli, naredili skupinsko fotografijo in pričeli sanjski spust po opojno beli, kot puh mehki podlagi. Celotedensko sneženje je ledeniške razpoke in širna pobočja prekrilo s poldrugim metrom prvovrstnega pršiča, mestoma ga je veter s sten odložil še enkrat toliko. Zaradi slabega vremena je gondola vse dni do našega prihoda mirovala.
Ne samo v sneg - tudi v srce
Z vsakim novim zavojem smo v mehki podlagi pustili več sledi in se v rahlih nagibih med divjanjem po pršiču dotikali snežnih kristalov, ki so v oblakih pršeli prek glave.
Vriskal in užival sem in z vsakim metrom spusta ne samo v snegu temveč tudi v srcu pustil sladek spomin. Z vsakim ovinkom sem postajal hvaležnejši: naravi za lepote, ki jih nudi, vremenu za priložnost, ki nam jo je bilo dano izkoristit, članom in številnim prijateljem za izvrsten teden, ki mi ga je bilo dano preživeti v njihovi družbi.
Chamonix - še se bomo videvali!
Logistika in stroškovnik
V povprečju si je udeleženec zimovanja denarnico olajšal s sledečimi postavkami:
- Prevoz z avtobusom: 70 EUR
- Bivanje v apartmaju za štiri oziroma šest oseb: 160 EUR
- Hrana nakupljena v trgovinah v času bivanja: 70-100 EUR
- Smučarska karta Chamonix Ultimate: 280 EUR
Prispevek je bil objavljen v decemberski številki Planinskega vestnika 2013.
Zapis o avanturi in obširna fotogalerija je na voljo na strani društva Freeapproved.
https://vimeo.com/59409807