Pred kratkim sem si ogledal posnetek wingsuit skoka enega izmed najbolj prodornih BASE skakalcev. Ko sem ga videl, najprej sploh nisem mogel verjeti kako izjemno koordinacijo, občutek in seveda izkušnje je potrebno imeti, da se tak polet sploh lahko izvede. Pa da pri tem seveda ostaneš živ! Zanimiva se mi je zdela tudi izjava o tem, kako je s človekom, ki želi leteti: "Imaš dve posodi s kroglicami. Ena je posoda sreče, druga posoda izkušenj. Po vsakem skoku, po vsakem poletu eno kroglico iz posode sreče vtakneš v posodo z izkušnjami. To počneš toliko časa, dokler ti v posodi sreče ne zmanjka kroglic. In od tistega trenutka dalje te pri skokih in letenju spreljajo le še izkušnje, ki te pomagajo ohraniti živega."
Izjava je še kako boleče resnična in me je malo vznemirila. Iz preprostega razloga: ker sem tudi sam pričel z letenjem in padanjem ...
Ampak vsem statistikam, izjavam, posnetkom in ostalim izpovedim, ki sem jih slišal ali videl v živo in po internetu - sem zasvojen. ZASVOJEN! Neprenehoma o tem razmišljam, načrtujem ponovitve vseh Ortarjevih najtežjih smučarskih smeri in vse kar ima veze z letenjem. Naročam že tudi drugo, zimsko (še hitrejše) padalo in sem v svojem prostem času nasploh precej okupiran z vsem kar vsebuje ključno besedo "letenje". In ta trenutek imam malo abstinenčne krize, ker je padalo v obdelavi pri mojstrih, ker bo dobil Freeapproved snežkota logotip :)
In kaj še? Celo prav mi pride! Pogrešam že plezanje, pogrešam predvsem alpinizem v stenah in samo nemočno prebiram reportaže in ves slinast opazujem fotografije. A sem tudi korak bližje k povratku v vertikalo ... danes sem namreč pričel z novo serijo zdravljenja in če bo vse po sreči, bo moja desna roka v kakšnem mesecu nazaj na starih poteh... Ravno pravi čas, da še ujamem nekaj dni vremena za športno plezanje, da po 9 mesecih od zadnjega resnega plezanja v plezališčih (zimsko sezono sem še plezal, vendar samo v gorah ter led) in da znova poprimem za skalo ter se ogrejem za zimski alpinizem! Hura!
Če pomislm koliko energije mi da udejstvovanje v naravi, bodisi v steni ali v zraku, zimska smučarija ali karkoli kar pač počnem, vse strahove in bojazni potisnem vstran. Še kako me je sicer strah - tako pred vzponom kot skokom iz letala. Ampak to mi le pomaga, da zbistrim misli, se osredotočim na tisto, kar (načelno nevarnega) počnem in se s strahom soočim. In ob vseh "življenjsko-resnih" strahovih, ki jih športi s katerimi se ukvarjam povzročajo, se mi vsakodnevne težave v službi ali vsakdanjem življenju zdijo naravnost smešne in silno preprosto prebrodljive (čeprav objektivno marsikdaj ni tako - samo dojemaš jih drugače, z optimizmom).
In vsakič ko se zavem te sreče, ki me spremlja, se zdrznem ob misli kako zelo lepo je življenje in kako hitro bežijo leta ter kako vesel sem vsakega dne, ki mi je naklonjen. Življenje živim in obenem srčno upam, da je moja posoda sreče brez dna in da je v njej neskončno število kroglic sreče.
[vimeo http://www.vimeo.com/27882127 w=630&h=354]